Današnji športni dan smo posvetili rolanju. Nekateri so se ga veselili, drugi pa so se verjetno spraševali, zakaj smo se prostovoljno odločili obuti koleščke in tvegati srečanje z asfaltom. Prava umetnost se je začela že pri pripravi. Najprej je bilo treba nase spraviti vso zaščitno opremo – čelado, ščitnike za kolena, komolce … Skratka, videti smo bili, kot da se odpravljamo na zelo nevarno odpravo, čeprav smo šli le na igrišče. Ko smo bili končno opremljeni, je sledil še posebno zabaven del. Do učitelja, ki je podal navodila, se je bilo treba podati po štirih. Tako smo se učenci, ki naj bi se učili rolanja, za nekaj trenutkov prelevili v precej nenavadno skupino štirinožcev. Nekateri so bili pri tem bolj spretni, drugi pa so potrebovali kar nekaj časa, da so ugotovili, kam naj sploh usmerijo koleščke. Pri učenju rolanja seveda vedno začnemo na začetku. In to velja tudi za tiste, ki se rolanja učijo že tretjič. Očitno pri rolanju velja posebno pravilo: nikoli ni prepozno, da še enkrat ugotoviš, kako se ustaviti. Kljub vsemu smo pogumno vztrajali. Padci, lovljenje ravnotežja in nenavadni položaji telesa so bili del današnje športne izkušnje. Najpomembnejše pa je, da smo se ob tem zabavali in se marsičesa naučili. Naša največja želja je, da bomo športni dan zaključili z novim znanjem, dobrim razpoloženjem in – kar je najpomembneje – brez poškodb. Če bomo domov prišli na dveh nogah in z vsemi deli zaščitne opreme na pravem mestu, lahko današnji dan razglasimo za uspešen!

Zapisala učiteljica Marija