V petek, 2. oktobra 2026, nas je pričakalo pravo jesensko jutro. Bilo je precej hladno, zato so marsikomu pred začetkom krosa bolj kot tekaški dosežki po mislih hodile tople roke in kakšna dodatna jopica. A ko smo dobro zavezali športne copate, se ogreli in stopili na start, je mraz hitro postal precej manj pomemben.
Svoje tekaške moči so na šolskem krosu preizkusili učenci od 1. do 5. razreda. Na startu je bilo čutiti nekaj vznemirjenja, tekmovalnosti in tistega znanega vprašanja: »Koliko pa moramo preteči?« Ko je prišel znak za začetek, pa za vprašanja ni bilo več časa. Nekateri so se pognali naprej, kot da jih lovi veter, drugi so si pametno razporedili moči, prav vsi pa so se trudili priti do cilja po svojih najboljših močeh. Ob progi ni manjkalo spodbujanja in navijanja. Prav lepo je bilo videti, kako so učenci drug drugega bodrili in se veselili prihodov v cilj. Nekateri so ga prečkali z nasmehom, drugi nekoliko bolj zadihani, tretji pa verjetno z mislijo: »Samo da sem na cilju!«
Kros namreč ni samo tekmovanje, kdo bo najhitrejši. Je tudi preizkus vztrajnosti, poguma in volje – še posebej takrat, ko noge že sporočajo, da bi se veliko raje ustavile. Iskrene čestitke vsem našim tekačem, ki so se pogumno podali na progo in dali vse od sebe! Ne glede na dosežen čas ali mesto ste pokazali športni duh, vztrajnost in borbenost.
Zapisala: Žaklina Vidović